Mikroklimo v sušilnici zagotavljamo s segrevanjem oziroma hlajenjem zraka ter z dovajanjem izhlapele vode iz izdelkov zunaj sušilnice. Odvajamo le višek izhlapele vode ter tako ohranjamo primerno vlago v sušilnici. Vlaženje sušilnice s polivanjem vode po tleh je nepotrebno in nekoristno. Korak naprej bomo naredili, če bomo zrak v sušilnici lahko segreli na 11 do 16 °C. Grelnik zraka naj bo pri tleh. Topel zrak je suh in lažji, zato se dviguje in sprejema vlago, ki izhlapeva iz izdelkov. Zrak, ki je sprejel vlago, odvajamo iz sušilnice skozi loputo pod stropom. V sušilnicah, ki imajo pod stropom vgrajeno hladilno telo (mirno hlajenje), se na njem zrak ohladi in tako odvaja vlago. Ohlajen in razvlažen zrak potuje navzdol proti tlem sušilnice, kjer se segreje in ponovno dvigne. Dovod svežega zraka je z pri dnu sušilnice.

Dovod in odvod zraka reguliramo z loputami. Zrak v sušilnici segrevamo lahko z električnim, oljnim radiatorjem, ki je priključen na regulacijski termostat. Obvezna oprema sušilnice sta termometer in vlagomer. Vlagomer mora biti zelo natančen. Vlagomeri, ki jih imamo za okras v stanovanju, niso natančni in se nanje ne moremo zanesti.

Z ureditvijo gretja v sušilnici bomo naredili korak naprej, pri sušenju izdelkov in ob istočasni ureditvi gretja ter hlajenja, pa bomo lahko proizvajali suhomesnate izdelke vse leto.

Več napotkov najdemo v knjigi Izdelava klobas, salam, želodcev:

http://zalozba.kmeckiglas.com/Kmetijstvo,%20gozdarstvo/izdelovanje-klobas-salam-zelodcev