V knjigi Skrivnosti dobrega vina (trenutno po akcijski ceni) med drugim preberite:

Vsi si želimo, da vino ne bi bilo obremenjeno z neprijetnimi aromami. Strokovno govorimo o napakah in boleznih vina. Predno jih podrobneje spoznamo, si poglejmo načine, kako se jim izognemo in jih preprečimo. Velja namreč, da je napake in bolezni najbolje preprečevati, nato jih pravočasno prepoznati, kot zadnja možnost pa nam preostane njihovo odstranjevanje.

Preprečitev nastanka najobičajnejših napak v vonju in okusu vina:

– hitra predelava zdravega in mehanično nepoškodovanega grozdja pri nizkih tlakih;

– oddelitev najbolj grobih motnih delcev in ostankov škropiv z razsluzenjem ali usedanjem, samobistrenjem brez žveplanja ali še bolje s centrifugiranjem;

– dodatek selekcioniranih, dobro razmnoženih kvasovk za hiter začetek alkoholne fermentacije;

– možnost uravnavanja vrelne temperature, ki naj ne zraste pri belih sortah mošta nad 20 ºC, pri rdečih pa ne nad 25–28 ºC;

– manjši volumen vrelnih posod iz materialov s slabšo prevodnostjo toplote (les, cement ali plastika);

– po končani alkoholni fermentaciji pretočimo vino z droži: pri manj kislih sortah čim prej, da preprečimo padec kisline; tudi nizke temperature pozimi omogočijo izločanje vinskega kamna in drugih nestabilnih snovi;

– ob prvem pretoku vino ustrezno zaščitimo pred oksidacijo; najpogosteje ga žveplamo, da ne porjavi; velja pravilo, da je prvi pretok brezzračen iz enega soda v drugega prek črpalke ali pod tlakom CO2; le v primeru slabega čiščenja, žveplovodika, vlečljivosti ali sluzavosti si pomagamo z zračenjem;

– dolivanje vina z istim vinom oziroma vnašanje inertnega plina ali CO2 v prazen prostor (pri večjih posodah); posoda mora biti vedno polna, saj je le tako vino zaščiteno pred oksidacijo in razvojem aerobnih mikroorganizmov na površini, ki prepogosto povzročajo kan in cik;

– uporaba pokrovčkov z izolacijo (emisija kovinskih ionov), navojnih zapork, silikonskih oziroma originalno sterilnih plutovinastih zamaškov.