20. maj je svetovni dan čebel in pobudo zanj so dali prav slovenski čebelarji.

Čebele in čmrlji so glavni opraševalci ameriških borovnic. Pomanjkanje opraševalcev v nasadu je lahko razlog za manjši pridelek, drobnejše plodove in zapoznitev zorenja. Čmrlji so v nasadih borovnic zelo pomembni opraševalci, ker so manj občutljivi za neugodne vremenske razmere. V prvih dneh maja, ko borovnice običajno cvetijo, je pogosto spremenljivo vreme z zelo nizkimi temperaturami. Borovnice imajo ogromno število cvetov, ki jih je treba oprašiti, zato je prisotnost čebeljih panjev v nasadu nujna. Posamezni grm ima lahko od dva do tri tisoč cvetov. Pri gostoti približno dva tisoč grmov na hektar je to na milijone cvetov, ki jih morajo obiskati čebele. K sreči borovnice cvetijo zaporedno, in ne hkrati. Število potrebnih panjev v nasadu je odvisno od vremena in s tem trajanja cvetenja, sorte borovnic in s tem intenzivnosti cvetenja ter od velikosti čebeljih družin. Na enem hektarju naj bi bilo do 10 panjev čebel. Posamezne sorte, npr. duke, so za čebele manj vabljive kot druge. Privlačnost je odvisna od kakovosti nektarja, vsebnosti sladkorja ali barve cvetov. Nekatere sorte borovnic so boljši opraševalci kot druge, vendar so razlike zelo majhne, skoraj neprepoznavne. Znano je, da je npr. sorta bluecrop dober opraševalec sorte duke. Nekatere sorte so zelo dobre samoopraševalke, npr. duke, druge pa slabe, npr. coville. Prisotnost čebel je v nasadih ameriških borovnic nujna tudi z vidika varstva rastlin kot prenašalk antagonističnih mikroorganizmov, npr. Bacillus subtilis, ki ga uporabljamo za preprečevanje razvoja monilije (Monilinia vaccinii-corymbosi). Res pa je, da so opraševalci obenem tudi glavni prenašalci sekundarne okužbe iste bolezni. Več znanja o gojenju vseh vrst jagodičja (maline, jagode, robide, ribez...) najdemo v knjigi Gojenje jagodičja. Vabljeni k nakupu.

April je poleg septembra najboljši mesec za postavitev novih visokih gred ali pa, če ste bili zelo hitri, tudi ponovno napolnitev starih gred. Kar lotite se dela. Ko ga končate, je smiselno, da so grede 14 dni počivajo, zemljo pa prekrijte s senom, travo, slamo, volno, kar pač imate na razpolago. Nekoliko se bo sesedla, zato jo boste veliko lažje dopolnili, kakor če bi sadili takoj, čeprav vas mika. Na visokih gredah pretežno sadimo sadike, tako je zemlja najbolje izkoriščena. Zemlja vsakih 5–10 let zamenjamo. V aprilu sadimo na visoke gred pravzaprav že vse vrtnine – v začetku plodovk seveda še ne, konec meseca pa lahko posadite tudi paradižnik, bučke, buče in kumare. Samo paprika, jajčevec lubenice in melone naj še počakajo. Tudi maja skrbite, da boste vsa prazna mesta takoj zapolnili z novimi sadikami, zato jih imejte ves čas pri roki. Na srečo večina vrtnarjev zdaj vzgaja sadike celo poletje, tako jih vsaj pri njih ne zmanjka. Še vedno presajamo sadike kapusnic, pora, peteršilja, blitve in letnih solat. Proti koncu meseca posadite še sadike endivije. V visoke grede lahko posadite plodovke že v začetku meseca maja. Ne pozabite, da boste morali paradižnik tudi obirati, zato ga posadite tako, da bo poleti dostopen. Paradižnik lahko sadite tudi ob rob grede, da se bo preko nje kar povešal, posebej češnjeve sorte so lahko zelo zanimive. Tudi buče, bučke, kumare posadite ob rob in naj se povešajo po robu grede navzdol. Mednje pa posadite kakšno kapucinko, da bo preganjala škodljivce. Ob visoko gredo je pametno posaditi tudi kakšen grm jagodičja, da les poleti ni preveč osončen. Miša Pušenjak nam v eni svojih knjižnih uspešnic Visoke grede in vrtički v posodah poda še vse druge napotke za uspešno vrtnarjenje na visoki gredi.   

Z gnojenjem moramo v tem obdobju spodbuditi in zadržati rodnost. V obdobju polne rodnosti gnojimo glede  potrebe po posameznih hranilih v času največje porabe. Potrebe določamo z analizo tal (vsake štiri, pet let), na podlagi videza rastline, pridelka in števila dreves na hektar. Kljub vsemu je potrebe težko določiti, zato je najenostavneje nadomestiti tisto, kar smo s pridelkom in rezjo odnesli iz nasada. S 100 kg plodov odnesemo iz nasada približno 0,9 kg dušika, 0,2 kg fosforja in 1,0 kg kalija. Upoštevati moramo tudi hranila, ki smo jih iz nasada odnesli z rezjo, porabo hranil travne ruše, izpiranje hranil in vezavo hranil v tla (P, K). Z upoštevanjem vsega tega moramo za vsakih 100 kg plodov pognojiti s približno 2,7 kg dušika, 0,6 kg fosforja in 3 kg kalija, v intenzivnejših nasadih pa lahko vnos dušika še povečamo, a pri tem ne smemo pozabiti na smernice dobre prakse in maksimalne količine dušika pri integrirani pridelavi oljk. Dodajanje dušičnih gnojil razdelimo na vsaj dva obroka, dve tretjini dušičnih gnojil dodamo pred začetkom odganjanja (druga polovica februarja), eno tretjino pa pred cvetenjem (april, maj). Če je malo socvetij, lahko to gnojenje preskočimo, kajti sicer spodbudimo rast močno rastočih poganjkov brez cvetnih nastavkov – bohotivk in izrastkov iz osnove debla (koreninskega vratu). Dušična gnojila dodajamo, ko je v tleh dovolj vode, ki je nujno potrebna za absorpcijo hranila. Fosforjeva in kalijeva gnojila lahko dodajamo vsako leto ali na štiri, pet let, običajno na podlagi analize tal. Če gnojimo na štiri, pet let, je najbolje, da ta gnojila zadelamo v tla. Če pride v vmesnem obdobju zmanjšanja pridelka, slabše rasti ali nizke oljevitosti, moramo opraviti analizo tal ali foliarno analizo, da ugotovimo, od kod izvirajo težave. Le tako lahko dodajamo hranila po potrebi. Več o gojenju oljke pa preberite v novi knjigi OLJKA.

Pico in druge dobrote lahko jedo tudi ljudje s celikalijo. O tej in drugih dobrotah najdemo recepte v novi knjigi Dobrote brez glutena. Recept za ajdovo in koruzno pico v knjigi je vreden pokušine: Sestavine za ajdovo pico: 250 g ajdove moke 10 g masla 300 ml vrelega mleka (ali vode) 6 g kvasa 4 g soli 1 jajce Sestavine za koruzno pico: 250 g koruzne moke 10 g masla 250 ml vrelega mleka (ali vode) 6 g kvasa 4 g soli 1 jajce Ajdovo (ali koruzno) moko in maslo prelijemo z vrelim mlekom, dodamo sol, premešamo in ohladimo. Jajce razžvrkljamo, kvas raztopimo v žlici mlačnega mleka in dodamo ohlajeni masi ter s kuhalnico zamesimo gladko testo. Testo naj vzhaja 20 minut pri sobni temperaturi, nato ga razdelimo na želeno velikost. Testo sploščimo na peki papirju, premazanem z oljčnim oljem. Nadev za ajdovo pico: paradižnik – pelati, riban sir, olive, origano. Nadev za koruzno pico: paradižnik – pelati, šunka, sir, paprika, origano. Pečemo pri temperaturi 220 °C 15 minut. Pri izdelavi testa za pico lahko testo zamesimo tudi z vodo.

Od leve proti desni so na sliki: gosje, purje, račje, kokošje in prepeličje jajce. Več o sestavi jajc, pomenu za prehrano....pa v novi knjigi Perutnina: reja kokoši, pur, gosi, rac, prepelic.